Perjatli!

Mi tako vemo, ostali pa tudi, čeprav si mogoče ne morejo priznati, smo najboljši! Oziroma smo bili. Od nekdaj povezani, od nekdaj smo si zaupali, delali največje pizdarije in bili najbolj uspešni.
Kolikor se spomnem za nazaj, smo se vedno smejali. Za vedno mi bodo v spominu ostale vse tiste poroke, zmenkarije, sanjski moški in sanjska ženska. Pa kako smo Tjana zapirali v omarice. Kako ste cjovci podirali vrata in kako smo enkrat skoraj utrgali luster. Pa šola v naravi v četrtem razredu, ko nam je Pija kazala manekensko hojo, ko smo se jo naveličale pa smo zbežale v fantovsko sobo in tam preživele ostalih nekaj dni. Pa bandisos v petem razredu, kaki frajerji smo bili! Pa šola v naravi v šestem razredu, ko je bila Lotti izredno dobre volje in ko smo bili navdušeni nad Rešpardom. Sedmi, osmi, deveti. Vse ure pri Nevenki. Pa pri Juretu. Razparcelirajte se, otroci! PA EJJJJJ! Kruci buci! Verjetno ni bilo dneva, ko se ne bi vsaj tako ene petnajst minut imeli fajn in se presmejali butastim in malo manj butastim foram. Pa naša gospa Marija, pa kuharice, repete, japke. Kosilo z Jakom in Alenom, ker je takrat dvojna sladica. Pa naš Stane zadnji mesec, ko je naredil vse in to takoj. Pa gospa Cestnik, ki je, verjamete ali ne, super super fajna! Isto Petrič, brez katerega ne bi bilo to to. Pa seveda Petkova in Živčeva, ki nas ni hotela poslati v kurac. In Mratinkovičeva, ki zadnje dni na žalost ni bila stoprocentno z nami. Jo je pa zato nadomeščala Sara.

Valeta je noro fajn uspela, danes ko sem gledala DVD sem bila tako zelo navdušena, kako nam je ratalo. Glede na to, da smo delali program Tajda, Janko in js, se je pričakovalo nekaj posebno fajnega, ampak smo vseeno presegli. Tudi zaradi sodelovanja med vsemi. Sploh devet let skomin, mislim ej, najboljši smo bili, no!


Danes, en teden po naši slavni valeti, sem se prvič potočila nekaj solz za ova dobra stara vremena.
Ko je Andreja povedala svoj tekst, mogoče malce krhko, od treme in od trenutka poslavljanja, ni druge kot pa da zajočeš.

Perjatli!
Z vami je bilo kot bi plesala v vetru s srečo v dlaneh. Pogrešala vas bom, prav vse!

Res vas bom pogrešala in upam, da se še kdaj dobimo, na kaki obletnici, boljše organizirani kot pa je bil after ali pa kar tako, na kavi.

SLEJ KO PREJ SE VSAKA ZGODBA NEHA.

Še vedno neobjavljene

zimske fotografije. Oziroma samo dve. Poleg še nekaj neuporabnih iz smučanja sta mi skupaj z skoraj vsemi letošnjimi fotografijami ostali na spominski kartici. Ostale fotografije, filmčki, seminarske naloge, predstavitve in vse mogoče, kar se je nahajalo na mojem računalniku pa se je iz neznanega razloga zbrisalo. No way, da jih najdem, vsaj sama s svojim računalniškim neznanjem, ne. Zadnji čas, da oče in mati reskirata za zunanji trdi disk!

Oh, no. Popoldanski piknik s prijatelji. Na manjšem hribčku nad domačim krajem, poletno sonce, petindvajset stopinj, svetloba, ki se odbija od pomladne trave, naravno sladke jagode drugega aprila, smetana, sladoled, fotoaparati povsod, smeh, svoboda, poletni komadi, še enkrat svoboda.
Upam, da se bo vse skupaj še ponovilo. Upam, ne, vem da se bo. Celo poletje bo tako. Predvsem svobodno in s super soundtracki v družbi super ljudi.